Skrb za okolje v antroposcenih okoljih: Glasovi in prakse Albanije in Srbije

Kaj imajo skupnega biotsko pestri in sveti kraji ter kako se le ti spreminjajo ob vse hitrejših podnebnih in okoljskih izzivih antropocena? Kako ljudje, ki živijo v teh krajih ali pa v njihovi bližini zaznavajo in doživljajo trenutne spremembe ter kako si predstavljajo njihovo prihodnost? Glavni cilj projekta je raziskati čustvene, senzorne in duhovne odnose ter prakse vèdenja in skrbi, ki jih ljudje gojijo in povezujejo z biokulturnimi habitati v Albaniji in Srbiji.

Po letu 1990 je politični preobrat od socializma k neoliberalnemu tržnemu gospodarstvu vodil v hitro urbanizacijo in razvoj turizma, infrastrukturne posege, krčenje gozdov in druge ekstraktivnih dejavnosti v številnih zaščitenih habitatih, kot so mokrišča Vjosa-Narta, Prespansko jezero in Zgornje Podonavje ter gozdovi Fruške gore. V teh redko poseljenih območjih, ki so prepoznana kot svete pokrajine, številni domačini kot tudi pohodniki in obiskovalci gojijo in tkejo duhovne povezave z njihovimi svetimi izviri, cerkvami, samostani ter drugimi materialnimi in nematerialnimi znamenitostmi. Kljub svojemu "slikovitemu" slovesu pa so se ti habitati sčasoma spremenili in oblikovali tako imenovana antroposcenska okolja. Namen dane primerjalne antropološke raziskave je odpraviti obstoječo vrzel pri razumevanju duhovnih, verskih in čustvenih vidikov zavarovanih habitatov v jugovzhodni Evropi, regiji, katere glasovi so relativno manj zastopani v razpravah o današnjih podnebnih in okoljskih izzivih. Ker je večina teh habitatov, z izjemo Fruške gore, del mokrišč oz. t.i. dinamičnih krajin, v katerih je meja med kopnim in vodo nenehno premakljiva, so ti habitati podvrženi kontinuiranim spremembam. Zaradi omenjenih infrastrukturnih posegov v zadnjih desetletjih, so te spremembe postale vse bolj nenadne in pogostejše ter vodijo v obsežne preobrazbe. Da bi zamejili tovrstne posege in preprečili neslutene spremembe, nekatere politične institucije poskušajo uporabiti pravne in ekonomske predpise, kot so ekosistemske storitve (ES). Le te v svojem poskusu uveljavljanja enega modela in rešitve za vse, na nek način izgubijo vpogled v pluralnost svetov omenjenih okolij ter nenazadnje skrbi zanj. Da bi se poglobili v kompleksnost in prepletenost življenjskih svetov “na terenu”, bo raziskava poleg klasične etnografske raziskave uporabila intersekcijski pristop, ki združuje zgoščene, etnografske podatke in veliko podatkovje daljinskega zaznavanja. S tem bo skušala še bolj poglobljeno razumeti mnoštvo prepletov med številnimi okrilji (geofizičnimi, zgodovinskimi, političnimi, gospodarskimi in družbenimi), ki tvorijo sveta in biotsko pestra območja. Cilj raziskave je osvetliti “realnost na terenu”, dokumentirati in analizirati lokalne izkušnje, da bi ponovno premislili pomen skrbi za okolje, ki vsekakor presega sistematične modele vrednotenja okolja ter vodi poglobljene odnose do tega, kar poimenujemo okolje.