Arheoastronom dr. Juan Antonio Belmonte Avilés v Atriju ZRC

Spoštovane in spoštovani!

V začetku septembra pa se bo na obisku na ZRC SAZU mudil španski arheoastronom dr. Juan Antonio Belmonte, ki bo v Atriju ZRC imel serijo treh predavanj.  Spregovoril bo o kozmičnih pokrajinah v starem Egiptu, o Nabatejcih in njihovih nebesnih pokrajinah ter o astronomiji in svetovni dediščini s poudarkom na t. i. iberski paradigmi.

Juan Antonio Belmonte Avilés je raziskovalec na zelo znanem Inštitutu za astrofiziko na Kanarskih otokih in profesor na oddelku za astrofiziko Univerze La Laguna na Tenerifeju. Diplomiral je iz fizike in doktoriral iz astrofizike, preučeval pa je tudi jezik in hieroglifsko pisavo starega Egipta. Na začetku svoje znanstvene poti se je osredotočil na raziskave eksoplanetov (zunaj našega osončja), potem je njegovo radovednost zbudila arheoastronomija, na področju katere je danes eden vodilnih strokovnjakov v svetu. Med drugim je bil direktor Muzeja znanosti in vesolja na Tenerifeju in predsednik Evropskega združenja za astronomijo v kulturi. V zadnjih letih je opravil obsežne raziskave o astronomskih tradicijah starih civilizacij v Sredozemlju, zlasti v Egiptu, pri čemer se je posvetil predvsem astronomskemu pomenu orientacij v arhitekturi in drugih usmeritev, ohranjenih v prostorski razporeditvi arheoloških ostankov.

Predavanja bodo potekala 3., 4. in 5. septembra ob 19.uri v Atriju ZRC.

Juan Antonio Belmonte Avilés

Ponedeljek, 3. september; Naslov predavanja: KOZMIČNE POKRAJINE STAREGA EGIPTA

Na stenah templjev boginje Hator v Denderi in boga Horusa v Edfuju je večkrat upodobljen obred "napenjanja vrvi", pri katerem se omenja severno, neminljivo egiptovsko ozvezdje Meskhetyu (naš Veliki voz ali Ursa Major), ki ga je opazoval faraon pri določanju usmeritve svetišč. Vendar se pogosto trdi, da so templji, zgrajeni vzdolž Nila, usmerjeni s svojo osjo v skladu z lokalno topografijo, ki jo določa reka. Naše več kot deset let trajajoče raziskave v Egiptu so pokazale ne le, da sta obe možnosti resnični, temveč da sta tudi komplementarni. Starodavni Egipčani so vse od začetka svoje civilizacije izbirali določene geografske predele, ki so ustrezali tako topografskim kot astronomskim kriterijem in jim tako omogočali, da ustvarijo kozmične pokrajine. Tej tradiciji lahko sledimo od zore do zatona njihove civilizacije, od protodinastičnega do rimskega obdobja. S primeri nekaterih najbolj posvečenih krajev Črne dežele bo predavanje pokazalo, kako so se Abidos, Memfis, Tebe, Dendera in drugi kraji preoblikovali v prave kozmične pokrajine, ki odsevajo egipčanski pogled na svet v posameznih obdobjih: od astralne eshatologije piramidnih besedil iz Starega kraljestva do vrhuncev sončnega kulta, kot se odraža v tempeljskem kompleksu Karnak v Luksorju.

Torek, 4. september; Naslov predavanja: PETRA: SVETE ZEMELJSKE IN NEBESNE POKRAJINE NABATEJCEV

Petra, starodavna prestolnica Nabatejcev v današnji Jordaniji, je bila v središču zanimanja naše raziskovalne skupine, odkar smo pred dvema desetletjema začeli terensko delo v pokrajini. Decembra 2015 in marca 2018 smo mesto ponovno obiskali, da bi dokumentirali dogajanje ob zimskem solsticiju in pomladnem enakonočju. Da bi razumeli nabatejski koledar, smo preučili in primerjali zgodovinske, etnografske, epigrafske in arheološke podatke. Analize teh raznovrstnih virov so razkrile pomembnost obeh ekvinokcijev in zimskega solsticija v lunisolarnem koledarju, kot tudi relevantnost romanj ob ključnih trenutkih leta; efekti svetlobe in sence, ki jih je bilo mogoče opazovati na glavnih spomenikih Petre, potrjujejo pomen teh datumov za Nabatejce. Zimski solsticij, pomemben mejnik v nabatejskem kultnem koledarju, je bil praznik, posvečen bogu Dushara in boginji Al-Uzza, osrednjima božanstvoma mesta. Obredne dejavnosti so verjetno vključevale procesijo, ki se je po poti, v ta namen vklesani v kamen, vzpenjala od svetišč v centru mesta do znamenite stavbe Ad-Deir. Pomen pomladnega in jesenskega enakonočja v obrednem koledarju odseva v povezavah z obeliski Zib Attuf in drugimi svetimi kraji Petre in okolice. Z umeščanjem svojih stvaritev v skladu s pomembnimi nebesnimi dogodki so Nabatejci ustvarili svojevrstno posvečeno pokrajino, ki je mojstrovina v svetovnem merilu.

Sreda, 5. september; Naslov predavanja:  ASTRONOMIJA IN SVETOVNA DEDIŠČINA: IBERSKA PARADIGMA

V Mednarodnem letu astronomije, 2009, sta UNESCO in Mednarodna astronomska zveza (IAU) dala pobudo za preučevanje človekovega zanimanja za nebo in povezav med kulturnimi pokrajinami in opazovanjem nebesnih pojavov, saj bi na osnovi rezultatov teh raziskav bilo mogoče predlagati posamezne primerke tvarne in netvarne astronomske dediščine za vpis v register svetovne kulturne dediščine. Dejavnosti, ki so sledile, so pripeljale do ustanovitve posebne komisije na skupščini IAU v Honoluluju, avgusta 2015 (IAU Commission CC4, »World Heritage and Astronomy«, v sklopu Oddelka C, »Outreach, Education and Heritage«). Poleg razvoja tega procesa bodo v predavanju orisani načini implementacije omenjene pobude. Sledil bo prikaz posameznih primerov, osredotočen na avtorjeve izkušnje v Španiji: govor bo o uspešni paradigmi, ki je privedla do vpisa dolmenov v Antequeri na seznam svetovne dediščine, o pobudi za razglasitev zemeljsko-nebesne kulturne pokrajine na otoku Gran Canaria in o načrtih za mednarodno sodelovanje v zvezi z dolmeni, sestavljenimi iz sedmih kamnov, v pokrajini Alentejo, ki se razteza med Španijo in Portugalsko. Prav tako bodo na kratko prikazane nadaljnje perspektive v širšem mednarodnem kontekstu.

Prijazno vabljeni! Vstop je prost!