Vsakodnevno se hote ali nehote srečujemo z najrazličnejšimi podatki. Pri tem uporabljamo sposobnosti komuniciranja ali pa si pomagamo z najrazličnejšimi knjigami, učbeniki, enciklopedijami, pravopisi, imeniki, slovarji ter drugimi »zbirkami podatkov«. Vse večjo korist nam prinaša medmrežje, na katerem lahko z iskalniki najdemo informacije o (skorajda) vsem, kar nas zanima. Za iskani izraz lahko dobimo več pomenov ali pa se istemu pomenu pripiše več izrazov. Omenjena zadrega nam v lingvističnem smislu lahko popestri vsakdanje življenje, če pa se takšni nepredvidljivi rezultati pojavljajo na primer med iskanjem informacij v prostoru po podatkovnih shemah v medmrežju, nam lahko občutno otežijo delo.

Uporaba ontologij je v geoinformatiki predmet živahnih raziskav, zato avtor obravnava nekatere filozofske teorije prostora, kot so ontologija, merologija, semiotika ter kognitivno kartiranje. Pri semantičnem prevajanju in opredelitvi nekega predmeta, pojma ali aktivnosti si lahko pomagamo z ontologijo kot filozofsko disciplino, ki obravnava vzroke in najsplošnejše lastnosti stvarnosti. Ontologija omogoča semantično opredelitev zbirk prostorskih podatkov. Semantična opredelitev podatkov je z neprimerno bolj raziskano in standardizirano geometrično opredelitvijo pomembna in koristna, saj omogoča lažjo in učinkovitejšo uporabo prostorskih podatkov. Podoben problem je pred štiristo leti rešil René Descartes za geometrijske podatke, ko jih je umestil v koordinatni sistem kot osnovo prostorskih referenčnih sistemov. Geometrijski podatki, ki so lahko predstavljeni kot karte, načrti, posnetki in podobno, omogočajo uporabnikom geografskih informacijskih sistemov opredelitev prostorskih podatkov glede na njihov položaj in geometrijo, ne pa tudi glede na pomen. Za semantično uvrstitev, opredelitev, prevajanje in integracijo posameznih podatkov ter zbirk bi bilo treba vzpostaviti t. i. semantični referenčni sistem v domeni prostorskih podatkov. Tega problema se je za izhodišče svoje raziskave na filozofsko-logični in tehnično-organizacijski ravni lotil avtor knjige.

Avtor je razvil neodvisno metodologijo za izvedbo semantičnega referenčnega sistema, ki jo imenuje »ontologija prostora geografskih razsežnosti«, skrajšano OPGR. Njegova univerzalna ontologija predstavitve znanja o prostoru geografskih razsežnosti je zasnovana kot sistem človeških aktivnosti in prostorskih pojavov. Pri tem uvaja temeljne mere za ocenjevanje semantičnih značilnosti zbirk podatkov, kot so semantična razdalja, globina in razpršenost (horizontalna, vertikalna) zbirke podatkov. Na ta način poda osnove za semantično integracijo zbirk prostorskih podatkov. Nagiba se k celostnemu pristopu, ki vključuje geografski prostor in geoinformacijsko tehnologijo. Ukvarja se s praktičnimi vidiki pri medopravilni integraciji zbirk prostorskih podatkov. Pomembno je vedeti, da že obstajajo orodja – jeziki, kakršna sta GML in XML – ki omogočajo zapis t. i. semantičnih koordinat zbirk podatkov. S tem so ustvarjeni pogoji za analizo, prevajanje in kasnejšo integracijo prostorskih podatkov. Predlagani koncept organizacije, pri katerem za vsak podatek poznamo semantične značilnosti (kot je globina), omogoča na primer podporo pri odločanju pri samodejni generalizaciji, kar bi lahko s pridom uporabili kartografi.

Aktualnost teme o komunikacijah ali medopravilnosti prostorskih zbirk podatkov se z naraščanjem števila digitalnih podatkov veča. To delo je namenjeno skrbnikom (načrtovalcem) in tudi uporabnikom zbirk prostorskih podatkov. Z obravnavano tematiko naj bi bili seznanjeni vsi, ki se ukvarjajo s prostorsko informatiko in odločajo o uporabi posameznih zbirk podatkov. K dodelavi enotnega koncepta standarda semantične opredelitve prostorskih podatkov na državni, evropski in svetovni ravni pa bi nenazadnje pripomogla tudi politična podpora.